Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


S knjižnega trga

961 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


06.02.2023

Jelenko, Flis, Marinčič, Grlić

Aleš Jelenko: Terra incognita, Leonora Flis: Enakozvočja, Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe Avtorji recenzij: Miša Gams, Veronika Šoster, Ana Hancock in Simon Popek.


04.12.2023

Vidmar, Herek, Seiler, Smrekar

Andreja Vidmar: Iz nedotika, Boža Herek: Davek na pamet, Lutz Seiler: Zvezda 111, Hinko Smrekar: Poznal sem tokove sveta. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Marica Škorjanec Kosterca, Matej Bogataj in Marija Švajncer.


30.01.2023

Štampe Žmavc, Ihan, Gradišnik, Zupančič

Bina Štampe Žmavc: Ljubeznitve, Alojz Ihan: Karantena, Branko Gradišnik: V raj in nazaj, David Zupančič: Življenje v sivi coni Recenzije so napisali Katja Šifković, Sašo Puljarevič, Miša Gams in Iztok Ilich.


23.01.2023

Bevc, Golob, Peeters

Cvetka Bevc: Sled ognjenega svinčnika, Tadej Golob: Koma, Frederik Peeters: Oleg Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Marija Švajncer in Katja Štesl.


16.02.2023

Pikalo, Likar, Sturman, Pascual

Matjaž Pikalo: Riba z zlatimi brazgotinami Mirana Likar: Ženska hiša Primož Sturman: Enajst mesecev žitne kave Carlos Pascual: Nilski konji v puščavi Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams, Matej Bogataj in Katarina Mahnič


09.01.2023

Štepec, Sosič, Osojnik, Chamfort

Andreja Štepec: Jesenožki, Marko Sosič: Samotne ljubezni, Iztok Osojnik: Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcaa, Nicholas Chamfort: Maksime in misli Recenzije so napisali Katja Šifkovič, Sašo Puljarević, Miša Gams in Marko Golja.


02.01.2023

Čučnik, Švajncer, Mazzini, Svetina

Primož Čučnik: Niti v sanjah, Marija Švajncer: Iskanje ljubezni, Miha Mazzini: Osebno, Ivo Svetina: Smisel rože Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Tonja Jelen, Aljaž Krivec in Ana Hancock.


27.12.2023

Pregled literarnih nagrad v drugi polovici l. 2023

Miriam Drev: Zdravljenje prednikov, Iva Jevtić: Milost, Ivana Djilas: A si lahko vsaj enkrat tiho, Blaž Božič: Mleček, žbunje : grobovi v njem, Pia Prezelj: Težka voda. Srečno 2024!


26.12.2022

Literarna dela, nagrajena v letu 2022

V zadnji oddaji v letu 2022 se bomo s povzetki že objavljenih kritik znova ozrli k letos nagrajenim književnim delom, dodali pa jim bomo tudi kratke odlomke iz literarnih oddaj. Radijski arhiv je namreč bogat in sproti ga dopolnjujemo.


28.11.2022

Pograjc, Rezman, Čehov, Marias

Pino Pograjc: Trgetanje Peter Rezman: Velunja Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu Javier Marias: Napisana življenja Recenzije so napisali Andrej Lutman, Miša Gams, Ana Geršak in Matej Bogataj.


21.11.2022

Kodrič, Mlinar, Basile, Mikolič

Zdenko Kodrič: Slovenski Faust. Sinoči Rudi Mlinar: Nemirni duh Giambattista Basíle: Zgodba zgodb Vesna Mikolič Ali bereš Cankarja? Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Tonja Jelen, Kristina Jurkovič in Iztok Ilich.


31.10.2022

Vincetič, Lemaić, Mulec, Kosovel

Milan Vincetič: Postile, Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko, Breda Mulec: Vaški godec, Blaž Kosovel: Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Miša Gams, Marica Škorjanec Kosterca in Leonora Flis.


24.10.2022

Mozetič, Gams, Štefančič, Granda

Brane Mozetič: Aktivistovi zapisi Avtorjev pesniškoprozni pogled na svojo družbenoangažirano in literarno pot Miša Gams: V kraljestvu Minotavra Vsem znane situacije, ki pa jih protagonisti včasih priženejo skoraj do absurda Marcel Štefančič: Kaj ne vidite, da gorimo! Eseji o neoliberalnem krematoriju in smrti podnebja Stane Granda: Pot v samoslovenstvo Prva osamosvojitvena zgodovina Slovenije Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Marija Švajncer in Iztok Ilich.


17.10.2022

Svetina, Bratkovič, Grušovnik, Valetič

Ivo Svetina: Méle Renato Bratković: Plavalec Tomaž Grušovnik: Besede na strehi brez črk v roki Žiga Valetič: Nomadi brez platnicam Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Katja Šifkovič, Anja Radaljac in Iztok Ilich.


03.10.2022

Zupan, Vrščaj, Svetek, Staroverstvo

Uroš Zupan: Psica in poletje Tina Vrščaj: Na Klancu Irena Svetek: Beli volk ur. Saša Babič in Mateja Belak: Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo Recenzije so napisali Ana Hancock, Katja Šifkovič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.


26.09.2022

Debeljak, Naji, Vuong, Gantar

Lukas Debeljak: Poznati kot voda Franjo H. Naji: Noč na obisku Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti Jure Gantar: Eseji o komediji Recenzije so napisali Veronika Šoster, Miša Gams, Petra Meterc in Ana Lorger.


19.09.2022

Zupan, Kuči, Menasse, Štrajn

Uroš Zupan: Znamenja v kroženju Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo Eva Menasse: Živali za nadaljevalce Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt? Recenzije so napisali Tonja Jelen, Sašo Puljarević, Aljaž Krivec in Marija Švajncer.


14.11.2022

Miklič Perne, Cestnik, NDiaye, Švajncer

Nevenka Miklič Perne: Pogovor s stvarmi, Branko Cestnik: Šesti pečat, Marie NDiaye: Moje je maščevanje, Marija Švajncer: Naš razburkani čas. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Tonja Jelen, Simon Popek in Katja Šifkovič.


07.11.2022

Copy of S knjižnega trga 7.11.2022

Andrej Medved: Véliko kolo Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Andraž Rožman: Titov sin Evald Flisar: Očetova pisma sinu Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Marica Škorjanec-Kosterca.


12.09.2022

Medved, Klemenčič, Rožman, Flisar

Andrej Medved: Véliko kolo Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Andraž Rožman: Titov sin Evald Flisar: Očetova pisma sinu Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Marica Škorjanec-Kosterca.


Stran 5 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov