Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
967 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Aljaž Krivec: Sedmo nadstropje Bojan Sedmak: Violina v vodnjaku Tomo Virk: Literatura in etika Recenzije so napisali Veronika Šoster, Marko Elsner Grošelj in Marija Švajncer.
Emil Filipčič: Nepočesane misli John Ashbery: Diagram porečja Nicholas Mathieu: Njihovi otroci za njimi Frederic Lane: Benetke, pomorska republika Recenzije so napisali Petra Tanko, Gregor Podlogar, Ana Geršak in Iztok Ilich.
Aleš Jelenko: Paralelna vesolja Samo Kreutz: Čumnata senčnega boga Arnon Grunberg: Dobri možje Andrej Blatnik: Nezbrano delo. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Gaja Pöschl, Tina Jurkovič in Matej Bogataj.
Cvetka Lipuš: Odhajanje za začetnike Andrej E. Skubic: Krasni dnevi Goroslav Vukšić: Norci pomorci Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici Recenzije so napisali Goran Dekleva, Tonja Jelen, Mare Cestnik in Miša Gams
Goran Vojnović: Đorđić se vrača Tone Dodlek: Plavi 9 Etgar Keret: Poleti že! ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi Avtorji recenzij Aljaž Krivec, Tonja Jelen, Marko Golja in Miša Gams
Jani Virk: Jaka in Vane Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami Tanja Tuma: Brodnik Recenzije so napisali Miša Gams, Andrej Lutman, Barbara Leban in Iztok Ilich.
Josip Osti: Poper po pudingu Dušan Čater: Ekstradeviško Pavel Florenski: Ikonostas Recenzije so napisali Miša Gams, Mare Cestnik in Andrej Arko
Marko Golja: Prepozno, pozneje Risto Vasilevski: Srce kroga Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Petra Koršič in Marija Švajncer.
Gašper Kralj: Škrbine Milan Dekleva: In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) in Zora in čriček Ana Marwan: Zabubljena Enis Maci: Sladoledarna Evropa Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Tonja Jelen, Miša Gams in Tina Poglajen.
Ana Svetel: Marmor Leon Marc: Katedrale, male in velike Victor Hugo: Triindevetdeset Goran Vojnović: Zbiralec strahov Recenzije so napisali Ana Lorger, Tonja Jelen, Simon Popek in Iztok Ilich.
Mirana Likar: Pripovedovalec Anja Mugerli: Čebelja družina Janis Ritsos: Korenine sveta László Krasznahorkai: Svet gre naprej Recenzije so napisale Tonja Jelen, Anja Radaljac, Diana Pungeršič in Ana Geršak.
Dušan Merc: Črna maska Marija Švajncer: Samogotovost Deborah Levy: Mož, ki je videl vse Carlos Pascual: Nezakonita melanholija Recenzije so napisali Andrej Arko, Andrej Lutman, Staša Grahek in Katarina Mahnič.
Cvetka Bevc: Sence in Izpovedi črnega mačka Stefan Feinig: 374 Claudia Durastanti: Tujka Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821 Recenzije so napisali Miriam Drev, Lev Detela, Gaja Pöschl in Iztok Ilich.
Tomo Podstenšek: Površinska napetost Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu Nona Fernández: Neznana dimenzija Dragan Petrovec: Stopinje upora. Recenzije so napisali Miša Gams, Silvija Žnidar, Aljaž Krivec in Nives Kovač.
Ali Žerdin: MMXX - Leto nevarne bližine Vladimir Sorokin: Opričnikov dan Andrej Lutman: Zvrhan čas Nataša Sukič: Amplituda Recenzije so napisali Iztok Ilich, Simon Popek, Tonja Jelen in Ana Hancock.
Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta Cvetka Bevc: In vendar sem Štefan Kardoš in Jožica Atelšek: Plastenje s(r)amot Marija Makarovič: Jazbina Recenzije so napisali Lev Detela, Tonja Jelen, Miša Gams in Milan Vogel.
ur. Esad Babačič: Zamenite mi glavo Klemen Kordež: Hladna veriga Thomas Mann: Izpovedi bleferja Felixa Krulla Maryanne Wolf: Bralec, vrni se domov Recenzije so napisali Andrej Lutman, Anja Radaljac, Matej Bogataj in Ana Rozman.
Krištof Dovjak: Saladinovo ihtenje Jože Horvat: Panoramski let Primož Sturman: Sinteze Werner Herzog: O hoji v ledu Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Andrej Arko, Miša Gams in Simon Popek.
Dejan Kos: Zahvalni spevi Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca Tove Jansson: Poslušalka Janez Bogataj: Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo Recenzije so napisali Petra Koršič, Robi Šabec, Nives Kovač in Iztok Ilich.
Milan Dekleva: Zaplešiva, Dante Vita Žerjal Pavlin: Obrazi Gerlad Murnane: Pustinje Recenzije so napisale Veronika Šoster, Marica Škorjanec Kosterca in Katarina Mahnič.
Neveljaven email naslov