Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
961 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Peter Krečič: Plečnik : živeti za popolnost Erika Vouk: Ta dan Mare Cestnik: Matura Iztok Simoniti: Vode svobode Recenzije so napisali Janko Rožič, Stanislava Chrobáková Repar, Matej Bogataj in Iztok Ilich.
Primož Čučnik: Piš čez sen Antonio di Benedetto: Zama Geoff Dyer: But beautiful Freddie Rokem: Filozofi in gledališčniki Recenzije so napisali Goran Dekleva, Simon Popek, Gregor Podlogar in Marija Švajncer.
Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven Jacques Prévert: Besede Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti Borut Korun: Utopija in resničnost Recenzije so napisali Martina Potisk, Nina Gostiša, Andrej Lutman in Marjan Kovačevič Beltram.
Mojca Širok: Pogodba Milan Novak: Globina strahu Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese Boštjan Narat: Podaja v prazno Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Andrej Lutman, Drago Bajt in Tonja Jelen.
Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku Amalija Jelen Mikša: Vražji grižljaj Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine Lenart Škof: Antigonine sestre Recenzije so napisali Peter Semolič, Robi Šabec, Andrej Rot in Marija Švajncer.
Borut Golob: Pes je mrtev Alejandra Pizarnik: Nočna pevka John Williams: Avgust Miša Gams: Knjižna paberkovanja in odstiranja Recenzije so napisali Matej Bogataj, Gregor Podlogar, Ana Geršak in Andrej Lutman.
Miha Avanzo Rorschach Otto Tolnai: Kratki rezi Assia Djebar: Alžirske ženske Bojana Daneu Don: Begunec nikdar Recenzije so napisali Peter Semolič, Stanislava Chrobáková Repar, Gabriela Babnik in Iztok Ilich.
Dušan Merc: Slepe miši Josef Škvorecký: Strahopetci Andrej Tomažin: Izhodišča Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce Recenzije so napisali Tonja Jelen, Matej Bogataj, Veronika Šoster in Andrej Lutman.
Kaja Teržan: Krog Vinko Bandelj: Nebo je prazno Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred Recenzije so napisali Peter Semolič, Tonja Jelen, Martina Potisk in Stanislava Chrobáková Repar.
Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset Kromacij Oglejsk: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju Recenzije so napisali Martin Lipovšek, Andrej Arko, Maja Žvokelj in Robert Kralj.
Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija Franci Novak: Vračanje pogleda Aleksandar Gatalica: Velika vojna Branko Gradišnik: Julij avgusta Recenzije so napisali Martina Potisk, Nada Breznik, Matej Bogataj in Mare Cestnik.
Jernej Županič: Mamuti Jure Detela: Zbrane pesmi Nebojša Lujanović: Oblak kožne barve Josip Osti: Kvadratura sarajevskega kroga Recenzije so napisali Matej Bogataj, Goran Dekleva, Mare Cestnik in Milan Vogel.
Ocene Samo Rugelj: resnica ima tvoje oči, nevenka Miklič Perne: Lisičja vstopnica, Gabriel Garcia Marquez:Dvanajst potohodnikov, Jakob Kenda: Apalaška pot
Svetlana Slapšak: Mikra theatrika 2 Željko Kozinc: Pomlad kot zmeraj Lucia Berlin: Priročnik za čistilke Krištof Dovjak: Dramski triptih; Dramski diptih Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Tonja Jelen, Kristina Jurkovič in Peter Semolič.
Andrej Medved; Talesova luna, The Twilight zone of darkness in Harmid Milan Šelj: Slediti neizgovorjenemu Edgar Lawrence Doctorow: Življenja pesnikov Antonia Bernard: Francosko o Slovencih, slovensko o Francozih Recenzije so napisali Miša Gams, Peter Semolič, Matej Bogataj in Nina Gostiša.
Tomo Virk: Etični obrat v literarni vedi Dušan Marolt: Glasovi žensk Slobodan Šnajder: Doba brona Marija Stanonik: Čebela na cvetu in v svetu Recenzije so napisali Marija Švajncer, Andrej Lutman, Simon Popek in Iztok Ilich.
Marij Čuk: Prah Katarina Gomboc: Negotovosti navkljub Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe 1 Éric Vuillard: Dnevni red Recenzije so napisali Matej Bogataj, Tonja Jelen, Mare Cestnik in Ana Geršak.
Stanislava Chrobáková Repar: Rauma blues Jože Livijen: Konjski blues Tadej Golob: Leninov park Tatjana Tolstoj: Tuja lepota Recenzije so napisali Nada Breznik, Mare Cestnik, Katarina Mahnič in Matej Bogataj.
Marko Sosič: Kruh, prah Blaž Lukan: Teorija ničesar Andrej Arko: Odkrušek France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser Recenzije so napisali Marija Švajncer, Martina Potisk, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.
Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci Alex La Guma: Čas ptice ubijalke Joan Didion: Leto čudodelnih misli Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Aljaž Koprivnikar, Gabriela Babnik in Leonora Flis.
Neveljaven email naslov