Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
967 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Jurij Hudolin: Osnove ljubezni in zla Nataša Kramberger Tujčice Stanislaw Lem: Gospodov glas Luj Šprohar: Spomini starega sitnega slepca Jože Horvat: Navdih in besede Recenzije so napisali Rok Bozovičar, Lev Detela, Mare Cestnik, Beti Burger in Robi Šabec.
Evald Flisar: Dekleta, ki se jih spomnim Tonja Jelen: Pobalinka Toni Morrison Bog pomagaj otroku Pavel Sanajev: Pokopljite me za šprajc Recenzije so napisali Matej Bogataj, Simona Kopinšek, Jasna Lasja in Katarina Mahnič.
Marko Kravos: Kot suho zlato Milan Vincetič: Mermol Aleš Berger: Arles, večkrat (in enkrat Saint-Nazaire) Irena Markovič Irenej Friderik Baraga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Andrej Lutman, Nina Gostiša in Iztok Ilich.
Boris A. Novak: Bivališča duš Dimitrij Rupel: Železo in žamet ali od kulture do države Božo Repe in Darja Kerec Slovenija, moja dežela. Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Tadej Meserko in Iztok Ilich.
Ana Schnabl: Razvezani Ana Porenta: Deklice Donna Tartt: Skrivna zgodovina Rastko Močnik: Potepuški spisi Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tatjana Pregl Kobe, Nina Gostiša in Marija Švajncer.
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve Marija Kostnapfel Pesmi Patrick Modiano Da se ne izgubiš tu okrog ur. Marijan Dović: Kulturni svetniki in kanonizacija Recenzije so napisali Martina Potisk, Lev Detela, Mare Cestnik in Tadej Meserko.
Andrej Medved: Muca – La Chatte André Alexis: Petnajst psov Lucy Hughes-Hallett: Ščuka : Gabriele D'Annunzio : pesnik, zapeljivec in vojni pridigar Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Matej Bogataj.
Davorin Lenko: Postopoma zapuščati Misantropolis Mitja Drab: Nočne živali Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal Walter Benjamin: Usoda in značaj Recenzije so napisali Matej Bogataj, Martina Potisk, Andrej Lutman in Marija Švajncer.
Gašper Kralj: Rok trajanja Veno Taufer: Telemahovi komentarji Pavao Pavličić: Donava Jože Hlebš: Filozofija narave : filozofska kozmologija. Recenzije so napisali Ana Geršak, Zarja Vršič, Katarina Mahnič in Goran Potočnik Černe.
Drago Jančar: In ljubezen tudi Janez Gregorin: Zavetje v pečevju Michel Houellebecq: Podreditev Antonio Scurati: Nezvesti oče. Recenzije so napisale Gabriela Babnik, Marica Škorjanec, Maja Žvokelj in Jasna Lasja.
Tomislav Marković: Nepotrebne izbrisati Darinka Kozinc: Les Goriciennes Elif Shafak: Čast ur. I. Slavec Gradišnik in J. Hudales: Kar ustvariš, ostane. Svetu cvet, tebi rane Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Lev Detela, Jasna Lasja in Milan Vogel.
Ivan Dobnik: Magični pesniški izreki 5 avtorjev: Opazovani Jože Strutz: Sanjska dežela Boris Paternu: Premisleki o književnosti in jeziku. Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Aljaž Krivec, Lev Detela in Matej Bogataj.
Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 1. del Tomislav Marijan Bilosnić: Molitve Katarina Nadrag: Poslušaj me, tebi pojem Egon Pelikan: Tone Kralj in prostor meje. Recenzije so napisali Martin Lipovšek, Diana Pungeršič, Gaja Pöschl in Iztok Ilich.
Ivan Djilas: Hiša Vlado Urošević: Nevarne svečanosti Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje Kapelski pasijon. Recenzije so napisali Jasna Lasja, Aljaž Krivec, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.
Andrej Hočevar: Dvojno življenje Marko Tomaš: Črni molitvenik Hanif Kureishi: Zadnja beseda Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Gregor Podlogar, Veronika Šoster in Marija Švajncer.
Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe Dejan Koban: Frekvence votlih prostorov Samo Rugelj: Na dolge proge Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj in Matej Bogataj.
Barbara Korun: Vmes Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega Ko Un: Pišem v zrak France Pibernik: Pozni november za pesnika. Recenzije so napisali Stanislava Chrobáková Repar, Aljaž Koprivnikar, Tanja Petrič in Andrej Arko.
Veronika Dintinjana: V suhem doku Viktor Jerofejev Telo Bernardo Atxaga: Dnevi Nevade Janez Suhadolc: Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Mare Cestnik, Matej Bogataj in Iza Pevec.
Alojz Ihan: Čas nesmrtnosti Aljaž Pestotnik: Smeji naj se vesolje Igor Marojević: Mamina roka Martin Brecelj: Anatomija političnega zločina Recenzije so napisali Tadeja Krečič, Aljaž Krivec, Lev Detela in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov