Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
967 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Jan Krmelj: Uho, Jurij Hudolin: Velika in moški spol, Evelina Umek: P'nče, Bogomila Kravos: Moj Trst. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Miša Gams in Iztok Ilich.
Alenka Jovanovski: Teater iz papirja, Irene Solà: Pojem in gora pleše, Eva D. Bahovec: Foucaultova kraljevska pot. Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Katarina Mahnič in Matjaž Zorec.
Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, Mojca Kumerdej: Gluha soba, Ajda Bračič: Leteči ljudje, Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju.
Ilma Rakusa: Impressum: Upočasnjena svetloba, Mateja Gomboc: Gorica, Uwe Timm: Ikarija, Marija Stanonik: Poetika slovenske slovstvene folklore. Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Ana Hancock, Ana Geršak in Iztok Ilich.
Alja Predan Romanje v rime; Matjaž Pikalo: Ljubezen, znanost jarma; Marko Elsner Grošelj: Predano srce, Pišem Margot, Razgovor z ljubljenim, Modra soba, Preostanek sveta; Mira Furlan: Imej me rajši kot vse na svetu. Recenzije so napisali Ifigenija Simonović, Jože Štucin, Majda Travnik in Urban Tarman.
Marija Švajncer: Zrcalo Hinka Smrekarja, Eva Mahkovic: Toxic, Sylvain Tesson: V sibirskih gozdovih. Recenzije so napisale Miša Gams, Anja Radaljac in Katarina Mahnič.
Eugenijus Ališanka: Če, Janja Rakuš: Tri barve za eno smrt, Kazuo Ishiguro: Klara in sonce, Alen Širca: Želo pesmi. Recenzije so napisali Jure Jakob, Sašo Puljarević, Leonora Flis in Muanis Sinanović.
Andraž Polič: Prelomi, Primož Repar: Pot z Unij in naprej, Antonio Scurati: M. sin stoletja, Ambrož Kvartič: Od imena do spomina. Recenzije so napisali Peter Semolič, Miša Gams, Kristina Jurkovič in Iztok Ilich.
Andrej Medved: KreteSamos, Ernest Ružič: Odhajanja, Irena Svetek: Črni princ, Cristina Battocletti in Boris Pahor: Nikogaršnji sin Recenzije so napisali Miša Gams, Andrej Lutman, Anja Radaljac in Iztok Ilich.
Tatjana Pregl Kobe: Ko pride strah, Vinko Möderndorfer: Odštevanje, Karmen Zupančič: Temna noč brez zvezd, Martin Sušnik: Realizem, ki osvobaja. Recenzije so napisali Marica Škorjanec Kosterca, Miša Gams, Andrej Lutman in Ifigenija Simonović.
Davorin Lenko: Razpoke, Milan Šelj: Jezik je ključ, Ana Marwan: Lipitsch, Michael Martens: V požaru svetov. Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Tonja Jelen, Miša Gams in Simon Popek.
Miljana Cunta: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo; Zoran Predin: Brezmadežna, Igor Cvitkovič: Pravljice iz kozarca, Keith Lowe: Ujetniki zgodovine Recenzije so napisali Jure Jakob, Ana Hancock, Jože Štucin in Milan Vogel.
Tibor Hrs Pandur: Psyops; Mak Dizdar: Kamniti spalec; Metka Zupančič: Tisto neustavljivo; ur. Marijan Dović: Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Miša Gams, Marija Švajncer in Iztok Ilich.
Lidija Dimkovska: Mejno stanje; Pia Prezelj: Težka voda; Herta Müller: Kralj se prikloni in ubija Recenzije so napisali Veronika Šoster, Anja Radaljac in Jure Jakob.
Vinko Möderndorfer: Samota, Muanis Sinanović: Na senčni strani blokov, Mohamed Mbougar Sarr: Najskrivnejši spomin človeštva, Vanja Huzjan: Materialni svet otroštva. Recenzije so napisali Nada Breznik, Miša Gams, Sašo Puljarević in Iztok Ilich.
Miklavž Komelj: Med, Tatjana Plevnik Vabe, Alma Karlin: Peš po domačih krajih, Goran Starčević: Digitalna doba in novi barbari. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Ana Hancock, Iztok Ilich in Marija Švajncer.
Valentina Plaskan: Stena srca, Brina Svit: Uporni bicikli, Ivana Djilas: A si lahko vsaj enkrat tiho, Aleš Šteger: Na kraju zapisano. Recenzije so napisale Jera Krečič, Katja Šifkovič, Miša Gams in Tonja Jelen.
Jure Vuga: Sambucus nigra, Samanta Hadžić Žavski: Smrt, v temo zavita, Dominique Fortier: Papirnata mesta, Sami Al-Daghistani: Islam in ljubezen. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Sašo Puljarević, Leonora Flis in Muanis Sinanović.
Ana Pepelnik: to se ne pove, Sebastijan Pregelj: Beli konjiček, Miklavž Komelj: Hierarhija. Avtorji recenzij: Silvija Žnidar, Jure Jakob in Marija Švajncer
Andrej Lutman: Iz zatipkanin, Tone Peršak: Za gozdom, Saša Pavček: Živi ogenj gledališča. Recenzije so napisale Marija Švajncer, Miša Gams in Katarina Mahnič.
Neveljaven email naslov