Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
967 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Milan Dekleva: Eseji in zgodbe Andrej Medved: Guba v očesu Jorge Alfonso: Travograd Simona Semenič: Tri igre za punce. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Miša Gams in Ana Lorger.
Manka Kremenšek Križman: Tujci Kristina Hočevar: Rujenje Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Petra Koršič in Iztok Ilich.
Natalija Milovanović: Samoumevno Franjo H. Naji: Ringlšpil Lajos Bence: Furijasta generacija Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij Recenzije so napisali Miša Gams, Marija Švajncer, Andrej Lutman in Milan Vogel.
Irena Svetek: Rdeča kapica Esad Babačić: Včasih Goran Marković: Beograjski trio Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska? Recenzije so napisali Anja Radaljac, Nives Kovač, Simon Popek in Petra Meterc.
Milan Dekleva: Pet za kvartet Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Marija Švajncer in Nada Breznik.
Dimitrij Rupel: Bazar Meta Kušar: Zmaj Ljudmila Saraskina: Dostojevski ur. Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika Recenzije so napisali Ana Lorger, Tonja Jelen, Simon Popek in Iztok Ilich.
Milan Dekleva: Nevidnosti Pesmi so večinoma nastale v obdobju epidemijskega zaprtja, naslov pa morda opozarja na zbranost, osredotočenost, pozornost. Marjan Žiberna Dedič Avtor dveh romanov in treh knjig kratke proze je dogajanje v romanu povezal predvsem z dvema protagonistoma: psihoterapevtom in njegovim klientom, oba pa vse globlje odkrivata svojo preteklost. Karmina Šilec v knjigi Baba. Tema so virdžine – ženske, ki so prevzemale moško identiteto, knjiga pa je razdeljena na dva dela: v prvem z naslovom Kolosalna balkanska fikcija je deset zgodb o posameznih protagonistkah, drugi del, imenovan Katalog, pa prinaša refleksivno, celo raziskovalno obravnavo te teme. Recenzije so napisali Petra Koršič, Anja Radaljac in Cvetka Bevc.
Teja Močnik: Kamni z Marsa Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu Marija Švajncer: Virus in filozofija Recenzirali jih bodo Matej Bogataj, Veronika Šoster, Ana Geršak in Nada Breznik.
Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno Mathias Göritz: V nebesih dežuje Jure Godler: Vohun, ki me je ljubil Branko Marušič: Izza spominov Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Tonja Jelen, Ana Hancock in Iztok Ilich
Tone Partljič: Ljudje z Otoka An Luís Amaral: What's in a name Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam Paul Valéry: O poeziji Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Nina Gostiša, Ana Hancock in Marko Elsner Grošelj.
Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija Janja Vidmar: Niti koraka več Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo Recenzije so napisali Tonja Jelen, Miša Gams, Andrej Lutman in Iztok Ilich.
Jasmin B. Frelih: Piksli Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih Jela Krečič: Zmote neprevaranih Recenzije so napisali Ana Hancock, Marija Švajncer, Kristina Jurkovič in Urban Tarman.
Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov Petja Rijavec: Meter in pol pomladi Jean-Philippe de Tonnac, Jean Claude Carriere, Umberto Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig Recenzije so napisali Petra Koršič, Marija Švajncer in Iztok Ilich.
Robert Simonišek: Pejsaži Rok Vilčnik: Šrapneli Jernej Dirnbek: Tramp Saša Stanišić: Čigav si Recenzije so napisali Nada Breznik, Andrej Lutman, Miša Gams in Mare Cestnik.
Peter Kolšek: Neslišna navodila Mirt Komel: Detektiv Dante Mateja Gomboc: Balada o drevesu Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko Recenzije so napisali Nada Breznik, Anja Radaljac, Ana Lorger in Nina Gostiša.
Ana Pepelnik: Treš Brina Svit: Ne želi si lahke poti Franjo Frančič: V kraljestvu nove države Marcel Štefančič: Slovenski sen Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Miša Gams, Andrej Lutman in Tonja Jelen
David Bandelj: Enajst let in pol tišine Lenart Zajc: Roberts Slavenka Drakulić: Dora in Minotaver Recenzije so napisali Petra Koršič, Matej Bogataj in Marko Elsner Grošelj.
Neža Zajc: Brez slovesa Matej Krajnc: Zgodovina harmonike Fulvio Tomizza: Akacijev gozd Roland Barthes: Šelestenje jezika Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Ana Hancock in Marko Elsner Grošelj.
Saša Pavček: Zastali čas Patrick Modiano: Speči spomini Dragan Velikić: Naslov Muanis Sinanović: Beat v svetu Recenzije so napisali Nives Kovač, Nina Gostiša, Andrej Arko in Miša Gams.
Andrej Medved: Rana sled Arjan Pregl: Dolga zgodba Machado de Assis: Quincas Borba Irena Cerar: Pravljične poti brez meja Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Tonja Jelen, Mare Cestnik in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov