Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


S knjižnega trga

961 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

S knjižnega trga

06.04.2015


V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.

 

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)

Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.

Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.

Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?

No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.

V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.

Gabriela Babnik

 


14.09.2020

Lenardič, Škraban, Bruckner, Marić

Mart Lenardič: Boj v požiralniku Juš Škraban: Ribja hoja Pascal Bruckner: Ledeni teden Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu Recenzije so napisali Miša Gams, Andrej Lutman, Anja Radaljac in Iztok Ilich.


07.09.2020

Möderndorfer, Jelenko, Vančura, Križnik

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna Aleš Jelenko: Zgodbe iz podtalja Vladisav Vančura: Muhasto poletje Gašper Križnik: Sveti Coprijan Recenzije so napisali Veronika Šoster, Matej Bogataj, Marija Švajncer in Milan Vogel.


31.08.2020

Stepančič, Škorjanec, Heidegger

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi Marica Škorjanec: Nikdirdom Martin Heidegger: O stvari mišljenja Recenzije so napisali Barbara Leban, Nada Breznik in Marija Švajncer.


24.08.2020

Novak, Schweblin, Kalc idr.

Boris A. Novak: Lunin koledar Samanta Schweblin: Varna razdalja Aleksij Kalc, Janja Žitnik Serafin in Mirjam Milharčič Hladnik: Doba velikih migracij na Slovenskem Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.


17.08.2020

Kraševec, Houellebecq, Kravos

Borut Kraševec: Agni Michel Houellebecq: Serotonin Marko Kravos: Poslanica v dvanajstih zlogih Recenzije so napisali Tonja Jelen, Maja Žvokelj in Katarina Mahnič.


10.08.2020

Semolič, Jackson, Petrovec

Peter Semolič: Robovi\t Shirley Jackson: V hiši med hribi straši\t\t Janko Petrovec: Karantena. Rim Recenzije so napisali Ana Hancock, Marko Golja in Nina Gostiša.


03.08.2020

Putrle Srdić, Wilpert, Lukan

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja Blaž Lukan: Turški lok Recenzije so napisali Petra Koršič, Iza Pevec in Matej Bogataj.


27.07.2020

Schnabl, Fritz, Mitana, Levertov

Ana Schnabl: Mojstrovina Ervin Fritz: Savinjčanke Dušan Mitana: Pasji dnevi Denise Levertov: Novi in izbrani eseji Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Miša Gams in Gregor Podlogar.


20.07.2020

Šteger, Atwood, Kafol in Mermolja

Aleš Šteger: Pričevanje Margaret Atwood: Testamenti Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920 Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Anja Radaljac in Iztok Ilich.


13.07.2020

Radmilovič, Dieudonné, Makine

Marko Radmilovič: Kolesar Adeline Dieudonné: Resnično življenje Andrei Makine: Otočje drugačega življenja Recenzije so napisale Barbara Leban, Nina Gostiša in Cvetka Bevc.


06.07.2020

Liponik, Curanović, Karahasan

Vesna Liponik: roko razje Sergej Curanović: Plavalec Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Miša Gams in Simon Popek.


29.06.2020

Simonišek, Burić, Mehmedinović

Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald? Semezdin Mehmedinović: Me'med, rdeča ruta in snežinka Recenzije so napisali Petra Koršič, Marko Golja in Maja Žvokelj.


22.06.2020

Cestnik, Plath, Ondaatje, Klobčar

Branko Cestnik: Sonce Petovione Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta Michael Ondaatje Luč vojne Marija Klobčar: Poslušaj štimo mojo Recenzije so napisali Miša Gams, Veronika Šoster, Ana Geršak in Iztok Ilich.


15.06.2020

Simoniti, Dovjak, Dongala, Brumec

Veronika Simoniti: Fugato Krištof Dovjak: Hemngwayeve ustnice Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu Snežana Brumec: Eden izmed nas Recenzije so napisali Ana Geršak, Peter Semolič, Gabriela Babnik in Andrej Rot.


08.06.2020

Perović, Karlin, Waugh, Ahačič

Željko Perović: Vzgibanka Alma Karlin: Moj kitajski ženin Evelyn Waugh: Ekskluziva Kozma Ahačič: Kozmologija


01.06.2020

Čuk, Kremžar, Gatalica, ur. Ratej

Marij Čuk: Črni obroč Nina Kremžar: Dostop na odprto morje Aleksandar Gatalica: Nevidni ur. Mateja Ratej: Biografija na prehodu v digitalnost Recenzije so napisali Tadeja Krečič, Ana Hancock, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.


25.05.2020

Krajnc, Saramago, Vovk

Matej Krajnc: Ojstrica José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa Urban Vovk: Kdo drug in kje drugje Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Maja Žvokelj in Matej Bogataj.


18.05.2020

Osti, Prah, Louis, Diamond

Josip Osti: Življenje je srhljiva pravljica Uroš Prah: Udor Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem Jared Diamond: Pretres. Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Nina Gostiša in Gregor Podlogar.


11.05.2020

S knjižnega trga - Elsner Grošelj

Marko Elsner Grošelj: Pobral sem van Goghovo uho Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha Gabriele D'Annunzio: Pescarske zgodbe Valentin Cindrič: Ljubljanski izobraženci skozi čas Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Tadeja Krečič, Kristina Jurkovič in Iztok Ilich.


04.05.2020

Tratnik, Drglin, Wallace

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba Zalka Drglin: Amonit David Foster Wallace: To je voda Recenzije so napisali Veronika Šoster, Stanislava Chrobáková Repar in Leonora Flis.


Stran 11 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov