Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
967 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Tina Vrščaj: Plašč Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B. Noëmi Lerch: Kmetica Ivan Esenko: Svet čebel Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tonja Jelen, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.
Peter Svetina: Poročilo o Jasperju Krullu Peter Andrej: Skoz zvočni zid Patrick Modiano: Pasja pomlad Marija Švajncer: Grdi filozofi Recenzije so napisali Peter Semolič, Andrej Lutman, Jasna Lasja in Robert Kralj.
Stanka Hrastelj: Prva dama Bojan Sedmak: Mraken ali Bitje ponoči Rafael Argullol: Prekleta popolnost Lindsay Rogers: Partizanski kirurg Recenzije so napisali Simona Kopinšek, Marija Švajncer, Drago Bajt in Iztok Ilich.
Mirt Komel: Medsočje Agi Mishol: Čipka na železu Fernando Vallejo: Vzporedna ulica Peter Mlakar: Nad Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Žiga Bratoš, Klemen Kordež in Urban Tarman.
Miklavž Komelj: 11 Dragan Velikić: Preiskovalec Stanislava Chrobáková Repar: Iniciacije ali Književnost onkraj vidnega Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Marija Švajncer in Tatjana Pregl Kobe.
Miha Mazzini: Pohlep Marko Matičetov: Na tleh je nastalo morje Milan Kleč: Knjige Andrej Blatnik: Izdati in obstati Recenzije so napisali Jasna Lasja, Andrej Lutman, Matej Bogataj in Zarja Vršič.
Jure Jakob: Lakota Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti Javier Marías: Benetke, interier Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Marica Škorjanec. Klemen Kordež in Matej Bogataj.
Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda Michael Krüger: Notranja skrivnost Antoine Cassar: Potni list Jurij Andruhovič: Moskoviada Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robert Kralj, Veronika Šoster in Zarja Vršič.
Bina Štampe Žmavc: Nabiralka samot Zoran Pevec: Kako postati nihče Jela Krečič: Knjiga drugih Peter Kovačevič Peršin: Stopinje v pesku zgodovine Recenzije so napisali Marica Škorjanec Kosterca, Veronika Šoster, Maja Žvokelj in Andrej Rot.
Esad Babačić: Odrezani od neba Smiljan Trobiš: Tančine Marcel I. Katka: Anja ali Nova Julija Svetlana Slapšak: Istomesečniki Recenzije so napisali Andrej Lutman, Andrej Arko, Klemen Kordež in Jasna Lasja.
Petra Kolmančič: Tretja oseba dvojine Andres Neuman: Stvari, ki jih ne narediva Widad Tamimi: Vrtnice vetra Jan Werner Müller Kaj je populizem? Recenzije so napisali Zarja Vršič, Matej Bogataj, Jasna Lasja in Beti Burger.
Miljana Cunta: Svetloba od zunaj Adonis: Poezija 1 Silvo Mavsar: Postelja iz knjig Machado de Assis: Posmrtni spomini Brása Cubasa Recenzije so napisali Tonja Jelen, Nada Breznik, Katarina Mahnič in Klemen Kordež.
Davorin Lenko: Bela pritlikavka Anja Cimerman: Fatamorgana Smiljan Trobiš: Prelivi slik, besed in oblik Matejka Peterlin: Iz dnevnika mlade družine Recenzije so napisali Maša Ogrizek, Veronika Šoster, Tatjana Pregl Kobe in Andrej Arko.
Gašper Malej: Pod tisto celino Emily Dickinson: Poezija 1 Christian Bobin: Bela dama Recenzije so napisali Petra Koršič, Diana Pungeršič in Tadeja Krečič.
Lidija Dimkovska: Črno na belem Evald Flisar: Greh Alojz Rebula: Korintski steber Ernest Petrič: Spomini in spoznanja Recenzije so napisali Stanislava Chrobáková Repar, Matej Bogataj, Maja Žvokelj in Iztok Ilich.
Katja Perat: Mazohistka Roman Rozina: Kolo sreče Kristina Kočan: Šivje zbornik Raziskovanje slovenskega izseljenstva Recenzije so napisali Ana Geršak, Jasna Lasja, Simona Kopinšek in Iztok Ilich.
Avtorica recenzije: Simona Kopinšek Bereta Bernard Stramič in Alenka Resman Langus
Svetlana Makarovič: Naj bo poleti Edward Foster: Sejanje vetra Zahar Prilepin: Samostan Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Nada Breznik, Simon Popek in Katarina Mahnič.
Lojzka Špacapan: Pišem pisma Boris Jukič, Umetnost lokostrelstva Jože Horvat: Na slepem tiru Iztok Ilich: Brezmejna Slovenija Jurij Kunaver: Pavel Kunaver – Sivi volk Recenzije so napisali Andrej Arko, Klemen Kordež, Robert Šabec, Milan Vogel in Iztok Ilich.
Vladimir P. Štefanec: Najlepša neznanka svetloba Žiga Valetič: Resnica dreves Ladislav Klima: Veličastna Nemeza Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tonja Jelen, Marija Švajncer in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov