Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
967 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
V oddaji S knjižnega trga se bomo najprej posvetili romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah, nato pa še Izbranim pesmim Thomasa Trahêrna, kratki prozi Petra Handkeja Poskus o norem gobarju in filozofskemu delu Branka Kluna Onkraj biti. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marjan Strojan, Mare Cestnik in Marjan Kovačevič Beltram.
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan, 2014)
Zadnji roman Katarine Marinčič Po njihovih besedah, ki so ga nekateri že razglasili za roman desetletja, na precej umetelen način sopostavlja lažnivost avtobiografije in artificielnost pripovedi. Heinrich Schliemann, Karl May, nekdanji šef varnostne službe P., ter končno tudi pisatelj Pavel, ki prirejene biografije vseh treh povezuje, so realni liki iz preteklosti, toda pisateljica se prek razstavljanja teksta in vpeljevanja t. i. tretje metodološke paradigme, ki vključuje bralca, uspe odzivati tudi na današnji družbeni status literature. Trditev, da je Katarina Marinčič oznake, kot so “izražajoč resničnost” ali “linearen”, vrgla na smetišče in ustvarila konglomerat, ki stavi na strukturo zapisanega, je ob dejstvu, da so v središču njenega zanimanja avtobiografskost, status pisatelja v družbi in odzivi na njegove stvaritve, legitimna, čeprav pretirana.
Roman je torej tudi zaradi metabesedilnih postopkov, predvsem glede na trenutno slovensko literarno produkcijo, subverziven. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi se delo zaradi visokega jezikovnega registra in postmodernističnih postopkov nahajalo v lastni kategoriji, na kar namigujejo slavospevi nekaterih literarnih kritikov, temveč da ob vsej inteligenci premore sproščenost in živost. Roman Po njihovih besedah je kljub artificielnosti, večravninskosti, če že ne kar zakodiranemu strahu pred naivnostjo, navsezadnje mogoče brati, tudi če ne poznamo odkritelja Troje ali pisatelja pustolovskih romanov. Pisateljica nam da čas, da se junakom privadimo prek podrobnih opisov, kakršni so doslej obveljali za njeno posebnost. Neredko se namreč zgodi, da bralci njenih proznih besedil vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično in hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo v trenutnem slovenskem literarnem okolju le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.
Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko občutje s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Mayev lik je na primer podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo. Na nekem literarnem večeru je celo dejala, da samo sebe razume ne kot “slovensko”, temveč kot “evropsko” pisateljico, in sicer v smislu, da je Charles Dickens prav toliko njen, kot je angleški pisatelj. S tem ko jo zanima predvsem mehanizem romana in torej postmodernistični postopki, ob tem pa tudi komentarji o posameznih evropskih narodih, ki jih vpleta v besedilo, izstopa iz klišejsko slovenskega. Njeni junaki niso v ničemer pasivni ali recimo samodestruktivni, temveč so državljani sveta. Vprašanje je le, v čem je potem pisateljičina razločevalna lastnost. Je to še vedno slog ali pa bolj ironija, ki se poraja iz vmesnega prostora med pravo in izmišljeno biografijo?
No, tu pa se vsa stvar zaplete. Zdi se, kot da se avtorica zadnje čase tako slavljeni avtobiografskosti hahlja, po drugi strani jo jemlje skrajno resno. Zgodbe treh junakov ji predloga in hkrati odmiki od dejanskega, zapisani so v imenu spraševanja, koliko je mogoče dokončno obseči njihova življenja. Avtentičnost je potemtakem zrelativizirana. Marinčičeva gre celo tako daleč, da prek literarnih postopkov zrelativizira lasten govorni položaj; predvidevamo, na primer da je ženska iz pete vrste parterja, ki je v stalnem konfliktu s pisateljem Pavlom, njen alter ego. Toda naj posamezni dovršeni preskoki, s katerimi je spela različne like, delujejo še tako posrečeno, tisti bralci, ki hlepijo po realistični literaturi, bodo kljub temu obžalovali, da posamezne zgodbene pasaže ne trajajo dlje.
V tem primeru bi verjetno moral biti izpostavljen le en lik, ostali pa bi bili zarisani kot stranski. Ne glede na to, kako živo v pripoved intervenirajo vsi liki, se zdi, da je Karl May prav s svojo lažjo najbolj središčen.
Gabriela Babnik
Aleš Berger: Povzetki Miljenko Strašek Listje Faruk Šehić Knjiga o Uni Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – Slovenci I. Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Andrej Lutman, Jasna Lasja in Iztok Ilich.
Barbara Pogačnik Alica v deželi plaščev Tina Batista Napotnik: Tunel Goce Smilevski: Heoliza – vrnitev besed Umberto Galimberti: O ljubezni. Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Nina Gostiša, Maja Žvokelj in Marija Švajncer.
Iztok Osojnik: Symposia Dani Bedrač Bele pesmi Tone Partljia Nebesa pod Pohorjem Javier Marías Slab značaj Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Peter Semolič, Barbara Leban in Jasna Lasja.
Miklavž Komelj: Minima impossibilia John le Carré: Kotlar, krojač, vojak, vohun Johannes Sachslehner: Dva milijona smo jih pospravili Recenzije so napisali Veronika Šoster, Marko Golja in Iztok Ilich.
Matjaž Pikalo: Rekla si, da hočeš Nina Kokelj: Piši mi, ko ti bo najlepše Colm Tóibín: Marijin testament Henry David Thoreau: Walden – življenje v gozdu. Avtorj recenzij Aljaž Koprivnikar, Tatjana Pregl Kobe, Katarina Mahnič in Marko Elsner Grošelj.
Mojca Kumerdej: Kronosova žetev Muriel Barbery: Življenje vilinov Ahmed Burić: Vrata raja Thomas Elsaesser, Malte Hagener: Teorija filma - uvod v čute Avtorji recenzij: Gabriela Babnik, Nina Gostiša, Nives Kovač, Urban Tarman
Bina Štampe Žmavc: Pesem za liro ur. Klemen Pisk: Dzeja Bogdan Suceava: Miruna Alojz Rebula, Zora Tavčar: Dve mladosti, ena ljubezen Avttorji recenzij: Petra Koršič, Veronika Šoster, Jasna Lasja, Marjan Kovačevič, Beltram
Saša Vuga: Sveti Anton Prašičkar Narlan Matos: Pesem o vetru in mojem življenju Tommi Kinnunen: Križišče štirih poti Josip Osti, Vera Zogović: Sarajevo med Ljubljano in Beogradom Avtorji recenzij: Matej Bogataj, Jure Kapun, Maja Žvokelj, Robi Šabec
Samo Kreutz: Sonca za cel dan Alenka Jensterle-Doležal: Pomen hiše Susanna Tamaro: Vsak angel je strašen Alessandra Lavagnino: Družina Daneu, starinarji Avtorji recenzij: Andrej Lutman, Jasna Lasja, Robi Šabec, Iztok Ilich
Robert Simonišek: Trk prostorov Dejan Kos: Evangelij bližine Vanda Šega: Nikogaršnja Miha Mazzini: Zvezde vabijo Avtorji recenezij: Jure Kapun, Andrej Lutman, Zarja Vršič, Matej Bogataj
Uroš Prah: Tišima Dušan Čater: B52 Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti Iztok Simoniti: Deus vult Avtorji recenzij: Veronika Šoster, Matej Bogataj, Maja Žvokelj, Tadej Meserko
Tomislav Vrečar: 2nd Hand Emotions Patrick Modiano: Nočna nezgoda Jevgenij Vodolazkin: Laurus Marguerite Yourcenar: Splet večnosti Avtorji recenzij: Andrej Lutman, Ana Geršak, Goran Potočnik Černe in Zarja Vršič.
Brane Mozetič: Objemi norosti Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke Blaž Iršič: Poezija za avtomehanike Igor Grdina: Wilhelm von Tegetthof in bitka pri Visu 20. julija 1866 Avtoerji recenzij: Gabriela Babnik, Marko Golja, Andrej Lutman, Iztok Ilich
Svetlana Slapšak: Kuhinja z razgledom Srđan Valjarević: Joe Frazier in 49 (+24) pesmi Nelida Milani: Vojne zgodbe Renate Rugelj: Revije o knjigah na Slovenskem 1945-2015 Avtroji recenzij: Tadeja Krečič, Nives Kovač, Robi Šabec, Iztok Ilich
Goran Vojnović: Figa Eugenio Montale: Sipje kosti Matthew Lewis: Menih Marija Klobčar: Na poti v Kamnik Avtorji recenzij: Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Simon Popek, Milan Vogel
Maja Haderlap: Dolgo prehajanje Michael Ondaatje: Mačja miza Patrick Modiano: Dora Bruder Rastko Močnik: O pisanju zgodovine Avtorji recenzij: Ivan Dobnik, Matej Bogataj, Mare Cestnik, Gregor Inkret
Štefan Kardoš: Veter in odmev Robert Titan Felix: Zapiski z otoka Eileen: Myles: Inferno Jožef Muhovič: Leksikon likovne teorije Avtorji recenzij: Matej Bogataj, Goran Potočnik Černe, Aljaž Koprivnikar, Boris Gorupič
Andrej Medved: Deviški vrelec, Kočijaž smrti Yasmina Khadra: Bagdadske sirene Antoine de Saint-Exupéry: Citadela Avtorji recenzij: Ivan Dobnik, Jasna Lasja, Nina Gostiša
Urban Vovk: Garaže Jure Vuga: Modri plamen Barbara Pešut: Prvi polčas : Slastne četrtine Mija Michelizza: Spletna besedila in jezik na spletu Avtorji recenzij: Gabriela Babnik, Ana Rozman, Katarina Mahnič, Iztok Ilich
Neva Lučka Zver: Razsežnosti Maria Barbal: Intimna dežela Milan Kundera: Slavje nepomembnosti Michel Foucault: Rojstvo biopolitike Avtorji recenzij: Eva Premk, Marica Škorjanec, Mare Cestnik, Tadej Meserko
Neveljaven email naslov