Orfične himne so zbirka sedeminosemdesetih slavilnih pesmi, v katerih se literarni subjekt kot priprošnjik obrača na starogrške bogove pa tudi na poosebljene naravne pojave in naravo samo, da bi njemu in drugim posvečenim v orfizem, religiozno in literarno tradicijo, prinesli srečo in blagostanje. Njihov začetnik naj bi bil mitski pesnik Orfej. Bogovom se poskuša prikupiti z dolgimi seznami epitetov in opisom njihovih božanskih moči, zato so himne za sodobnega bralca zanimiva ilustracija orfične teogonije, v kateri se je prvobitno, hermafroditsko božanstvo Prvorojeni ali Fanes rodilo iz kozmičnega jajca. V dervenijskem papirusu, najstarejšem evropskem ohranjenem rokopisu in hkrati viru informacij o orfični teogoniji, je zapisano, da je to jajce znesla boginja Noč. Odmeva obeh prepričanj sta ohranjena v prevedenih himnah.
Za orfično verovanje je bil osrednji pojem “katabasis”, spust v podzemlje, zato so orfiki še posebej častili Perzefono, ki s spuščanjem v Had prinaša zimo, in Dioniza, osrednje božanstvo orfičnega misterija, ki je bil v ritualu dvakrat rojen in je sledilcem orfizma predstavljal simbol večnega življenja, ki ga bodo dosegli, ko se bodo z iniciacijo otresli vezi telesa. Danes velja, da je zbirka himn nastala v Mali Aziji v prvih štirih stoletjih našega štetja, čeprav nekateri raziskovalci verjamejo, da so himne starejše. Himne še danes ritualno uporabljajo in berejo poganski izpovedovalci t.i. helenizma, vere v bogove grškega panteona.
Izbor himn je prevedla Lara Unuk.
Produkcija 2024.
