Slišimo pravzaprav vedno. Živimo v svetu, ki je kar naprej tu, za nas, in ta svet je prav tako slišen, kot je čuten in viden. Premikamo se v neka vrste zvočnem okolju, kot se premikamo v pokrajini. Najbolj oddaljena tišina deluje ponovno kot novo zvočno ozadje. Na tem ozadju se šumi našega diha in bitja srca odbijajo z neobičajno slovesnostjo. Slišati ne pomeni biti zgolj v stanju, ko nas zvoki bijejo v ušesa, zvoki, ki jih zaznavamo, ne da bi dosegli našo zavest. Zvočno okolje ima prav v razmerju z našo zavestjo svojo resničnost. Na zvočno okolje se prilagajamo nagonsko; nezavedno privzdignemo glas, ko se jakost zvokov v okolju poveča. Obenem nam obuja spomine, misli, dejanja, ki so nas spremljala, ne da bi vedeli. Včasih zadošča samo, da nam jih prikliče v spomin. Kakor da bi se trajno zgoščeno zvočno dejanje, kot nekakšen rahlo lebdeč hrup, prepojen z našo zavestjo in spanjem, združilo z občutkom našega lastnega trajanja.