Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tainan, staro glavno mesto Tajvana, je tudi mesto, v katero je Alma "zbežala" pred ljubezenskim razmerjem z gospodom I-jem, pri katerem je v Tajpeju stanovala in v katerega se je močno zaljubila.
Glavna tri verstva, ki jih najdemo v Tajvanu, so budizem, konfucijanstvo in taoizem. O teh treh verstvih sem pred potovanjem tu in tam kaj prebrala.
V Tajvanu naju je veliko zadev spominjalo na Japonsko, pa saj ni čudno, saj je bil Tajvan pod japonsko oblastjo približno petdeset let.
24. novembra leta 1919 se je Alma Karlin odpravila s celjske železniške postaje v svet. Med njenim osemletnim potovanjem, na katerem je doživela še vsaj za pet življenj prigod, pa je tudi obiskala otoško državo Tajvan.
Tajvan, Formoza, Ilha Formosa ... Ne samo, da je otoška država znana pod kar nekaj imeni, toliko je zadev, ki bi jih kar naenkrat želela povedati o tej deželi, v kateri sva pravzaprav komaj nekaj dni, pa se je že nabralo toliko materiala.
Zjutraj sva se odpravila v narodni park Kalbarri, ki je predvsem na Instagramu znan zaradi priljubljenega naravnega pojava Natures Window (naravno okno).
Zadnji večer v Coral Bayu je skoraj vsa ekipa iz pekarne odšla z nama na večerjo, da bi se lepo poslovili. In zares smo skupaj preživeli lep večer.
Najino bivanje v Coral Bayu se počasi končuje in oba že z mislimi zaključujeva obdobje štirih mesecev, ki sva ga tukaj preživela. Ko sva takrat prišla v Coral Bay na kratek oddih in sem v pekarni dobila službo, nisva računala, da bova ostala toliko časa.
Po dveh tednih napornega dela, ko sem zaradi šolskih počitnic v pekarni preživela vsak dan skoraj deset ur, in to brez kakšnega dneva odmora, se je moj urnik malce sprostil in imela sem spet čas popoldneve preživljati na plaži in prebirati vse mogoče.
Zadnjič je v pekarno prvič prikorakala Slovenka! No, lahko, da je v pekarno že kdaj prej prišel kdo iz Slovenije, ampak tega nisem vedela. Ko sem tako pospravljala stole in čistila mize na vrtu me je v angleščini nagovoril gospod z italijanskim naglasom.
Kot novinec v službi in v novem kraju se po približno mesecu dni počutiš, kot da zdaj že malce poznaš sistem. Stvari, ki si se jih naučil, se počasi usedejo in tudi ob različnih priložnostih spoznaš ljudi.
Eno leto je že minilo, odkar sva se najprej v Celju poslovila od mojih, nato v Berlinu še od Johannesovih staršev in sedla na vlak, ki naju je peljal do letališča v Frankfurtu.
Po šolskih počitnicah je vsak dan odpotovalo vse več turistov. Preden je bil urnik za prihodnji teden sestavljen, sem prosila za prost dan, da bi lahko z Johannesom odšla na izlet, plavat z orjaškimi kitovci.
Dneve sem zdaj bolj kot ne preživljala v pekarni, a sem vseeno vsak dan po delovnem dnevu šla na plažo, se naplavala in nato odšla na sprehod ob plaži in ob tem opazovala, kako sonce v daljavi zaide v morje.
Okoli pol osme ure zjutraj sva se zbudila, si na hitro pripravila zajtrk in se odpeljala do nasadov sadja in zelenjave. Carnarvon je namreč mesto, ki je znano po sadjarstvu in po gojenju zelenjave, še posebej pa domačini hvalijo tamkajšnje banane.
Zadnji teden najinega bivanja na farmi se nam je v kuhinji pridružila še Cristina, ki pa v bistvu ni bila Avstralka, ampak Italijanka, ki je pred približno sedmimi leti prispela v Avstralijo z delovnim vizumom za eno leto.
Na ovčji farmi smo veliko večerov presedeli ob tabornem ognju in to je vsekakor navada, ki je prej nisem imela, ki pa si jo želim po prihodu domov ohraniti oz. prenesti v vsakdanjik.
Dnevi, ki sva jih preživela s Kellyjino in Rayevo ekipo na ovčji farmi, so hitro minevali, midva pa sva izkoristila prav vsak trenutek, da sva pobegnila iz kuhinje v hlev, kjer sva opravila nekaj intervjujev s člani ekipe in izvedela vse o njihovem delu.
Nekaj dni sva že delala in stanovala na ovčji farmi, a ker je posest tako ogromna in sva v kuhinji delala od jutra do večera, sploh nisva videla ovc, koz in krav ter številnih kengurujev, ki jih je bilo v okolici zares veliko.
Levo in desno je mimo najinih oken švigala rdeča puščavnata pokrajina, pokrita z grmičevjem, in tu in tam se je v pokrajini pojavilo kakšno drevo evkalipta, jaz pa sem si vse zanimive dogodke zadnjih tednov še enkrat priklicala v spomin.
Neveljaven email naslov
